– Bog?
– Ne, bedak, maršal. Nuuu, naš bog. Rekel je, da ni nikogar vrednejšega … – Ottila je skočil na kolena, stal je podrejen in prevzel nadzor nad situacijo.
– In kako ga bomo iskali. To je zgodba?! Še več, umrli so.
– Kdo so?
– No, ti, glavni junaki so že zdavnaj umrli… in Gogol je glavna priča, isti… no, mrtev.?! To ni humor.. Ah?
– norca. – Hrošček je skočil iz naročja Incefalopata. – Na bakreni plošči, ki so jo ukradli, bomo iskali spomenik. Bodisi brezdomci ali prevaranti. Vseeno spomenik NOSU in morda… starine.!?
– In kdo bo ostal tukaj?
– Izolde in Izzy za glavno.
– Je še vedno majhen?
– Nič ni majhnega, žensko sem že poznal v njegovih letih.
– Za to ni potrebno veliko uma: dajte, pljunite in šli…
– Kako vedeti, kako vedeti…
– Ne, mecena, lahko bi ostal, moje srce je šibko…
– Nič, tukaj v Sankt Peterburgu boste dihali pline in lahkoto.
Harutun bi rad tudi povedal, da ostane pri Klopovi ženi, vendar je postal premišljen in se ozrl po plazljivem dvopasu na kolenu in s palcem pritisnil žuželko v material hlač.
– Kaj si hotel zabrisati? – sarkastično je, zažigal z očmi, vprašal Ottila.
– Nimam denarja ali zdravila.
– No, to je rešljivo. Vse plača proračun. Če najdemo nos.
– In če je ne najdemo?
– In če ga ne najdemo, bomo odšteli vse stroške… od vas.
– Kako je tako?
– In tako je. Če še vedno postavljate neumna vprašanja, lahko izgubite službo. Se razume?
– Tako je, razumljeno. Kdaj gremo?
– neumno vprašanje. Tam bi že morali biti. Pojdimo zdaj!
– In kaj je tako kmalu? Nisem spakiral kovčka?
– Vedno ga moramo pripraviti. Vedel si, kje dobiš službo… Mimogrede, ista stvar…
– Kaj?
– Nisem spakiral kovčka. Da, ne potrebujemo jih. Ob prihodu kupite tisto, kar potrebujete. Imam bančno kartico.
– In če ni dovolj denarja?
– Vrgel bo. – in spet je okrožni policist s prstom pokukal v strop in v pigmejčevem slogu skočil, s poševnicami, na mizo in mahal z nogo pred sodelavčevim nosom. Vstal je na noge in prečkal mizo peš v smeri od Arutuna do svojega stola. Solze in se napotil proti izhodu.
– Kaj sediš? gremo! – in zamahnil z roko, – in kot bi vzdolž Sankt Peterburga pometel nad Zemljo…
Zapustili so trdnjavo in na vratih pustili le zapis s kredo:
“Brez skrbi. Odpravili smo se na urgenco v Sankt Peterburg. Ostanite v kraju Incefalat, Izya pa namesto mene.. Jaz!”
Na dnu je dodatek v drugem rokopisu:
“Oprosti, Pupsik, vrnil se bom, kot moram! Medtem ko tvoja Flea hodi navzgor. Počakaj me in se vrnem. Mogoče eno…”
Izya je prebrala opombo in, ko je pisala na list z rokopisom svojega očeta in Intsefalopata, ga skrila v žep in obrisala napis z vrat.
– No, stara koza, dobil si jo. – Vzel sem mobilni telefon in poslal očeta SMS. Potem je šel v hišo in dal sporočilo materi. Prebrala je in skomignila.
Naj se vozi. Nadomenili ga bomo. In niti besede o nadaljevanju očeta. Razumeš?
– Seveda, mati, razumem… In vzamemo prašiča od ravnatelja, ane? je predlagal.
– Kaj si ti? Vse moramo storiti v skladu z listino in pravičnostjo.
– In on vpije v poštenost?
– Je direktor. Bolje ve. In sam bo pred Bogom upravičen.
– Je to tisto, ki visi na steni v pisarni?
– Skoraj. Tam visi železni Felix, njegov namestnik. V redu, pojdi domače naloge.
– sem. Mama, grem lahko na sprehod po reki?
– Pojdi, ampak zapomni si, mladiček: utapljaj se, ne vrni se domov. Ubil te bom… Se razumeš?
– Da. – je zavpil Izzy in izginil za vrati…
APULAZ 3
– Ne, mecena, lahko bi ostal, moje srce je šibko…
– Nič, tukaj v Sankt Peterburgu boste dihali pline in lahkoto.
Harutun bi rad tudi povedal, da ostane pri Klopovi ženi, vendar je postal premišljen in se ozrl po plazljivem dvopasu na kolenu in s palcem pritisnil žuželko v material hlač.
– Kaj si hotel zabrisati? – sarkastično je, zažigal z očmi, vprašal Ottila.
– Nimam denarja ali zdravila.
– No, to je rešljivo. Vse plača proračun. Če najdemo nos.
– In če je ne najdemo?
– In če ga ne najdemo, bomo odšteli vse stroške… od vas.
– Kako je tako?
– In tako je. Če še vedno postavljate neumna vprašanja, lahko izgubite službo. Se razume?
– Tako je, razumljeno. Kdaj gremo?
– neumno vprašanje. Tam bi že morali biti. Pojdimo zdaj!
– In kaj je tako kmalu? Nisem spakiral kovčka?
– Vedno ga moramo pripraviti. Vedel si, kje dobiš službo… Mimogrede, ista stvar…
– Kaj?
– Nisem spakiral kovčka. Da, ne potrebujemo jih. Ob prihodu kupite tisto, kar potrebujete. Imam bančno kartico.
– In če ni dovolj denarja?
– Vrgel bo. – in spet je okrožni policist s prstom pokukal v strop in v pigmejčevem slogu skočil, s poševnicami, na mizo in mahal z nogo pred sodelavčevim nosom. Vstal je na noge in prečkal mizo peš v smeri od Arutuna do svojega stola. Solze in se napotil proti izhodu.
– Zakaj sediš? gremo! – in zamahnil z roko, – in kot bi vzdolž Sankt Peterburga pometel nad Zemljo…
Zapustili so trdnjavo in na vratih pustili le zapis s kredo:
“Brez skrbi. Odpravili smo se na urgenco v Sankt Peterburg. Ostanite v kraju Incefalat, Izya pa namesto mene.. Jaz!”
Na dnu je dodatek v drugem rokopisu:
“Oprosti, Pupsik, vrnil se bom, kot moram! Medtem ko tvoja Flea hodi navzgor. Počakaj me in se vrnem. Mogoče eno…”
Izya je prebrala opombo in, ko je pisala na list z rokopisom svojega očeta in Intsefalopata, ga skrila v žep in obrisala napis z vrat.
– No, stara koza, dobil si jo. – Vzel sem mobilni telefon in poslal očeta SMS. Potem je šel v hišo in dal sporočilo materi. Prebrala je in skomignila.
Naj se vozi. Nadomenili ga bomo. In niti besede o nadaljevanju očeta. Razumeš?
– Seveda, mati, razumem… In vzamemo prašiča od ravnatelja, ane? je predlagal.
– Kaj si ti? Vse moramo storiti v skladu z listino in pravičnostjo.
– In on vpije