Ottila je spil še en kozarec in odšel spat.
V temi ob postelji se je slekel in splezal, da bi premagal stran svoje žene, ki je smrčala v zadušilu. Niti premaknila se ni. Ko se je povzpel nad ženo in bil med steno in ženo, ga je omamil smrad in veter z ustnic ljubke polovice. Ottila je globoko vdihnil zrak in dvignil zgornji del prsnega koša, nekoliko večji od glave, zataknil glavo v zadnji del glave na ženin zaspan pleksus. Uho je položil na spodnje in zgornje uho pokril z zgornjim prsnim košem. Smrčanje je izginilo in v toplini in udobju je zastal kot dojenček.
Zjutraj se je zbudil zvit na blazino. Žene ni bilo. Šel je do umivalnika in se, opral, oblekel v polno obleko. Šel je do vrat vhoda v Strongpoint, vzel ročaj in… Vrata so se v tej situaciji odprla od njega in dreknila, v trenutku, ko je pritisnil ročaj vrat, vlekel Ottilo v prostor Strongpoint, kot da je brez težkega zračnega bitja. Vlekel je noter in strmoglavil v goro Žena. Trebuh s prsmi se je oblazinil in vrgel celico nazaj.
– Kaj si ti? Izoldushka!? – je med letenjem vprašal presenečeno in zatem je čutil bolečino na hrbtu glave, udaril je v tla.
– Obrišite noge, tam sem se umil. je lajala in še naprej motila tla, se upognila v spodnjem delu hrbta, nazaj k njemu. Policist je obšel njeno rit, si obrisal noge, si obesil copate z zajčjimi ušesi in vstopil v pisarno. Prvo, kar je storil, se je postavil na stol, nato pa stopil do telefona na mizo in ga potegnil na svoj rob. Vzel je telefon, sedel na rob mize in ga prislonil k ušesu. Poklical je telefon svojega šefa in tresel noge, čakal, prešteval piske.
– Ullah! – slišati na drugi strani žice po petdesetem tonu.
– Tovariš maršal? Kliče g. Okrožni general Klop.
– Ahhhh… to si ti? – Tovariš Marshall je bil nezadovoljen, – kako so stvari na novem mestu? Dolgo niste klicali, začeli ste pozabljati, kdo vas… hm… hrani.
– Ne, kaj si, Eximendius Janis oglu Snegiryov. Preprosto ni bilo razloga, da bi starejše glave zaman motil.
– Baška, pravite, palček?
– Uh… ne, oprosti, odpravi se.
– Ok, razmislimo kasneje o etiki podrejenih in lastnikov. No, kaj imaš, kaj pomembnega?
– Da!!!
– Kaj vičete, pigmej ni ruski?
– Oprosti, ja.
– V redu, govorili bomo tudi o mejah sprejemljive hitrosti telefonskih pogovorov, sprejetih v prvi obravnavi zakonodajnega zbora Moskve in Rusije. In kaj, kaj pa vi, Sneak Bug? In pridi hitro, zamujam na sestanek.
– Ste sinoči gledali naslednjo številko klicnega centra?
– Ne, jaz imam DiViDishka. In kaj?
– V Sankt Peterburgu so Nosu ukradli spomenik.
– In kaj?
– Rad bi preučil ta primer, če mi dovolite, gospod, gospod Marshall.
– Kaj še nos, nihče mi ni sporočil, govori jasneje. Kateri spomenik jim je odrezal nos?
– No, z Gogolom..
– Gogolovemu nosu odrezani?
– Ne, Gogol ima zgodbo o FNL.
– In kaj?
– V čast te zgodbe so v Sankt Peterburgu postavili spominsko ploščo in jo ukradli. In v grobem vem, kdo je to storil.
– Brezdomci ali kaj? Nihče več. Je baker. In kaj hočeš od mene?
– Obravnavajte ta posel, kartuša.
– Zato se zaposlite, kaj je narobe? A le v prostem času.
– Jaz pa bom potreboval stroške, potne stroške, prehrano, hotelsko nastanitev, vožnje s taksiji.
– M-da. Začeti je bilo treba s tem. Če želite priti do Sankt Peterburga, lahko tudi z vlakom odpeljete zajca, afera Bomzhovskoe, tako da za ta hotel ni ničesar. Lahko ga zamenjate na postaji ali v najslabšem primeru brezdomca v kleti. Z njimi boste požrli. In v mestu in peš se lahko sprehodite skupaj z znamenitostmi Sankt Peterburga. Denarja v proračunu ni, dokler ne dokončam gradnje koče. No, me razumete?
– In iz blagajne moje Strongpoint? Tu sem malo pobral na globe od kolektivnih kmetov.
– In veliko?
– Da, prvič je dovolj.
– V redu. Vzemi iz računa. Če rešite težavo, vam bom povrnil stroške prodajnih prejemkov, a ne?! Jaz se ne odločim, ker je denar javni.
– Dobro, Eximendius Janis oglu Snegiryov. Seveda imam malo časa, vendar bom nekaj dosegel. – Ottila je odložil telefon in zadovoljno ležal na mizi, roke iztegnjene.
– Evo, nov posel! Zdaj bodo o meni izvedeli na Petrovki 38.
Vrata so škripala in pojavile so se neizmerne dimenzije Isolde Fifovne, njegove glavne polovice.
– Boste jedli? – mehko je vprašala, – in ne mijte se po mizi, tudi obrisala sem ga.
– zajtrkoval bom tukaj!
– Kaj pomeni TUKAJ? Sem kot natakarica ali kaj podobnega? Pojdite v kuhinjo in jejte kot vsi drugi. Ne bom nosil.
– Rada bi, a moral bi me poklicati Marshall.
– Maršal? Jaz bi tako rekel. Potem počakajte. Sin bo zdaj prinesel, kar je ostalo. In pojdi z mize, Sherlock Holmes… Hahaha … – smejala se je in šla v drugo polovico koče.
Vrata sprednjih ulic so škripala in na vratih se je pojavil kaplar Incefalopath.
– Ali lahko imam kartušo?
– Pridi in sedi… Imamo posel… Jutri gremo v St. – Ottila je vstal, se obrnil in sedel na stol.
– Zakaj?
– Ukradeni spomenik na nos Gogola iščejo.
– Aaaaa … – Encefalopat je vstopil in sedel v stol za podrejene in obiskovalce, tako da je nogo vrgel na nogo. – V mislih imam, Bos…
APULAZ 2
Harutun Karapetovič je bil videti tanek in dolg. Obraz je bil tipičen kavkaški. Lasje so sivi, dolgi do ramen, celo kot slamnati. Na Tiechki je bila čista plešavost, zaslužena s prejšnjim delom kot hišnik gostujočih delavcev. Prej je po desetih letih zapora deloval kot govedar kot politični zapornik. Anekdota je o Leninu, voditelju proletariata in celo o prašiču, pripovedovala revizorju v vaškem svetu in ta je gromozanska. Lenin bi se odzval lažje, se samo nasmejal, toda tamkajšnje oblasti – ne. Toda bilo je v postsovjetski dobi. In zato je z izginotjem sovjetskega sistema tudi kazenski spis izginil. Sanirali so ga in mu dali ugodnosti za plin. Toda s svojo upokojitvijo je želel biti koristen za družbo, nato pa je žena novega okrožnega policista z modrimi očmi zvabila in… ostalo je HACK… Torej, mislim, ne prisega… Torej je šel v korporacijo k okrožnemu policistu, čin pa je ostal od vojske.
Všeč mu je bil angleški detektiv Poirota in zato je kadil pipo kot Holmes, samo zmedel jih je. Nosil je klobuk in brke, kot Elkyl, samo gruzijski. Tudi trs je kupil podobno in plašč od delavcev v Mariinskem gledališču opere in baleta za škatlo z luno. Čevlje je po naročilu naredil sosed, ki je v coni služil kot čevljar. Potrgal jih je celo z zatiči in ko je hodil, zlasti po asfaltu, je kliknil kot konj ali dekle z Broadwaya. Njegov nos je bil kot orlov, velike oči pa kot lemur.
“Torej,” je rekel Ottila in se usedel na poseben stol. Izya je zalučala vrata in vstopila v pisarno. Na pladnju je nosil ocvrta umešana jajca z ribami in njegov najljubši sveže stisnjen česen sok. – dajte hitreje, sicer se piton že ropota.
– Fuuuu! –