– - III. I. – trepeta Zack.
– - Ali idiot ponavljam isto stvar? Svojo energijo porabite za ponavljanje. Ne veste, da vam jezik vzame več energije kot… mislite?!
– - Kje?
– - V Karagandi!! Zavzeli se boste za to sramoto mene, samega Generalisiphilisa, Gospoda celotne Galupije, uma Galupijeve diktature. Vau Vi boste prvi prostovoljci, ki boste iskali ekipo. In boste prvi junak v zgodovini naše šoble ali bande ali kolonije.
– - O Gospod, usmili se!! Ahahahahahahahaaaaa!!! – zavpije Zack – nočem biti junak. Ahhhhh!!
– - In poanta!!! (bik) – Gospod se je utonil. «Kaj imate, velečasni Chmor Iko?.. In vi, Zeka, pojdite pripravljeni.»
– - Hvala, Gospod, hotel sem vprašati, In kdo bo šel poleg mene? – je vprašal Čerevič Chmor Iko.
– - ti!
– - Jaz?
– - Seveda boste na čelu potovanja. Bi radi bili heroj Galupije, kot sem jaz? – je vprašal Semisrak Chmor Iko. To bi razkrilo vse od presenečenja, če bi bilo.
– - Jaz? Nisem pripravljen Ne vem… In kaj je «poslovno potovanje»?
– - Poslovna pot je ekipa, ekipa pa poslovna pot. Na splošno bo Casulia Zack pojasnila, saj ve, da je to v njeni pristojnosti. – Vladyka se je dvignila na nožni kosti ali pri navadnih ljudeh – mosl.
– - Nisem pripravljen. Naj kdo drug – prah je padel pri Čereviču.
– - Brez prahu in brez cviljenja, kot je Casulia. Jaz sem kriv. sosed je šepetal in se sarkastično smejal.
– - Rekel sem si, pojdi, nato pa pojdi. – Semisraq je dvignil desno nožno kost in si med jelenovimi rogovi česal čelado. – Kvačkanje je reklo, ostrižnik je naredil in trajal. Ni mi treba valjati bombažne volne. Stražar! pelji Čereviča Chmor Iko in Kazuliya Zeku ter na kraj vdora. – Tu so borci stekli gor in po naključju zgrabili Zekuja in Chmorja Iko.
– - Pazite le na udarce. So že junaki?! Na kraj vdora. Za konec pa privežem sestanek, brez bazarja. In odpuščam vam, ker ste me povabili k generalu ostrih treh front, lobanje Zasratoviča.
– - Sem že tukaj, vaše predsedstvo … – in potem se je pojavila lobanja s tremi ukrivljenimi kostmi nog in s polomljenim kosom lobanje na boku.
Pred časom je v Veliki luknji (zdaj: Galupii) prišlo do državnega udara in nekaj časa je to pravilo prevzel neki Čerevič Chmor Iko, takrat uspešni mladi šarmer. Toda odred generala Zasratiča je v neenakomernem boju zasedel prestol od Botve Čereviča in vrnil monarhijo ter tako postavil pravega Vladyka na svoje mesto. V boju je izgubil sposobnost dela četrte kosti, saj je premagal del lončka. Samo spotaknil se je in odlomil del sebe. A zaradi tega se je še bolj prestrašil in se še vedno bal, zlasti Semisrak, zakaj ga je poklical k sebi. Toda borci so ga idolitirali.
– - Ohhh, dobro, Zasratich!!! Cenim in hvalim hitrost boja in disciplinsko zvestobo. Torej: vzemite s seboj še deset borcev, najhujših in vodite poslovno pot.
– - Kaj pa Čerevič Čmoriko? Ste ga imenovali za šefa?
– - Ahhh.. meni.. – okleval je Vladyka. – In takrat te še nisem izbral. In potem nisi majhen, odločiti se moraš, kdo bo vodil službeno pot… Hmmm.. Še več, tam boste sami, brez mene in Galupije. Bi radi zasedli njegovo mesto in postali glavni lik?
– - Ja, moj Gospod!!
– - Pojdi naprej, in če ne najdeš desetih najbolj bornih prostovoljcev, ti bom ukazal, da ti preostala olja trkajo po glavi in iz njih naredim bič žogo. In petkrat pozneje, če te ne bi videl, tvojega duha ne bi bilo tam. Čas je minil: enkrat, enkrat, enkrat, enkrat … – in general se je spogledoval in takoj pobegnil v misijo, za njim pa deset njegovih vojakov, ki so preživeli po državnem udaru.
Vladyka ga je opazovala, kako odhaja.
– - Mdaaaa, dokler ne vpijete, tega ne bodo storili… Popolnoma brez oznake. – šel je po hodniku in vpil.
– - Prinesi mi Kazulijo Vasjo, Vladyka hoče jesti!!!
Ljudje so naproti Generalisyphilisu preprosto izgnali prostovoljce med: deset borcev, ki so jih vodili general Zasrat Zasratich, Cherevich Chmor Iko Top Wow in Kazuliya Zeka Lee. Ogled je spremljal zborovski ljudski vokal, podoben «poslovitvi od Slovana».
Kdo je plamiral to melodijo: Galups ali Slovani, ni znano, le imenovali so jo «zbogom od Kazulija» in posnemali dele orkestrskih instrumentov priljubljenega Galupskega ter kapella, lokalnega državnega pevskega zbora za ples in tap, pod vodstvom istega Semisraka, ki so istočasno premagali mezosopran in kontrabas. Na splošno so nekateri peli, tako rekoč, drugi pa luknjo zapirali. In poslovni popotniki so se poskušali povzpeti nazaj, to so prostovoljci, a so jih vrgli ven in ko je bila zadnja vrzel zapečatena, so nato vsi člani službenega potovanja takoj pozabili kraj, od koder so ga pospremili, še posebej, ker so bili v popolni tišini in somračnem zahodu. Padla je noč in na nebu se je pojavila luna in zvezde. Ekipa se ni zavedala okolja in strah je postopoma izginil, kot je bilo videti okoli. Lepota ni takšna kot v teh luknjah. In zakaj se niso takoj strinjali? Mdddddaaaa!!! Lepota!!! Vsaj veseli bi bili, toda obtožba se je počutila natančneje po človeško: črevesje je bolelo in šušljalo. In živilska energija je prišla do njih skozi mikropore drobcev, kjer se je absorbirala in preprečila, da bi se kosti izsušile, kot mazalno olje. A vse se je zgodilo tako hitro, da člani ekipe sploh niso jedli in niso odnesli obsevanih peletov s seboj za Kazuli, preden so zapustili Galupijo. Užitek okoliške lepote je postopoma spet prerasel v mračno hudobno stanje. In oljne spojine so začele treskati.
– - Che bo jedel? – Čerevič Čmoreko ni zdržal.
– - Ti si glavni, razmišljaš o tem, kako bi nahranil vrhove. – je odgovoril z nasmehom general Zasratič.
– - In kaj je vaša naloga? – z zlobo, smrkanjem in debelo na uradni grušč, Čerevič. Navsezadnje sta imela vsaka dva svojega osebnega Kazula in nato še enega za vse. – Moja naloga je razmišljanje in tvoje drkanje in drkanje brez besede za to, da se ne bom motil. Čerepuk je strogo pogledal Čereviča in lajal.
– - Naša naloga je zaščititi svojo ritko!
– - In nahrani … – Čerevič je dvignil lonček in se visoko odvijal.
General Shrovet ni rekel ničesar, obrnil se je k drobtinam in ukazal:
– - Določite sami!!!! – torej graditi. Vsi delci so se takoj postavili v eno vrstico in čakali na ekipo.
– - Torej, borci!! – Čerepuk je pregledal delce svojih podrejenih in pokukal ločeno, v upanju, da bo našel kaj proti zakonskemu zakonu, vendar brez uspeha.
– - Otroci moji!!! Pojdi očetje in išči!!!! Hitro!!! OOOOTOTSTOOOY!!!!
– - In kaj iskati, sin? – je vprašal eden od borcev. Naj pojasnim, da je «sin» pritožba do starejšega, «oče» pa do mlajšega ali podrejenega.
– - Nisem tvoj sin, Chmyr. Jaz sem tvoj general!! – Zasratič je bil ogorčen, bil je konservativen in se ga je navajeval na staromoden način, v čin in na funkcijo, sicer je disciplina zaman. – razumeš?
– - Ja, sin!!! – soglasno so odgovorili borci. Tako so jih učili na nov način in niso razumeli, o čem general govori.
– - Oboltus … – je pljunil Zasratich in pogledal sočloveke. Ne generacija, ki je bila prej, je pomislil. – In kaj iskati je vprašati Čereviča. – in z nasmehom